Specialni pedagog dela predvsem s uporabnicami in uporabniki z zmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnem razvoju( od katerih imajo mnogi še druge spremljajoče oviranosti in predvsem vedenjske težave), z namenom, da bi se v domu in zunaj njega dobro počutili in ohranili tiste sposobnosti in spretnosti, ki so jih razvili še pred prihodom v dom ter razvili še nekatere nove. Cilji dela specialnega pedagoga so številni in raznoliki, izhajajo pa iz dognanj specialno pedagoške in rehabilitacijske znanosti ter drugih sorodnih znanosti. Temeljijo na spoznanju, da imajo ljudje z motnjo v duševnem razvoju v osnovi enake potrebe kot vsi ostali ljudje, le da pri njihovem zadovoljevanju potrebujejo več podpore in vodenja, posebne oblike, metode in principe dela.
Del dela specialnega pedagoga poteka v delovnem kabinetu na enoti. Tu se odvijajo različne aktivnosti: individualni razgovori, likovno ustvarjanje, zaposlitvene tehnike, glasbene aktivnosti, petje, ritmiziranje, poslušanje glasbe, kakor tudi družabne igre, praznovanja rojstnih dni. V skupnih prostorih je poskrbljeno za družabni del, pitje kavice ter srečevanja skupin za samopomoč.. Delo poteka individualno, v paru in manjših skupinah. Del individualne obravnave pa poteka v t.i. snoezelen sobi z multisenzorno izkušnjo.
Da bi bili pri zadovoljevanju svojih potreb čimbolj samostojni in neodvisni je delo specialnega pedagoga usmerjeno predvsem v pomoč pri razvijanju kognitivnih, grafomotoričnih in senzomotoričnih sposobnosti ter spretnosti komuniciranja in socialnih veščin, ki so potrebne tudi za obvladovanje izzivalnih oblik vedenja z namenom kvalitetnega bivanja v domu, bivalnih enotah ali vključevanja v širšo okolico. Posebej upoštevano je načelo aktivnosti in vse življenjsko učenje.
